Naša zgodba

Z oddajanjem sob ima naša družina dolgoletne izkušnje. Škantarjeva, babi Marija in dedi Miro, sprejemata goste v svoj dom v Ribčevem Lazu že več kot trideset let. Prababica Amalija, Mirova mati, je kmalu po vojni v svoji hiši ob jezeru uredila nekaj sob za goste in se s sobodajalstvom tudi preživljala. Marija in Miro večkrat pripovedujeta o njej, najbolj smo si zapomnili, da je vedno poudarjala: »Gost je "kralj" – prišel je na oddih in uživat v tišini, ne spodobi se kaliti njegovega počitka.« Danes smo gostitelji manj zadržani in goste z veseljem povabimo na zabavo – za marsikoga ni lepše izkušnje, kot je pridružiti se domačinom in svojim gostiteljem za bogato obloženo mizo na domači zabavi, pikniku, veselici ali celo na tradicionalnem poročnem slavju.

Marija in Miro poleti rada posedata na klopci pred hišo in občudujeta Julijske Alpe s Triglavom na čelu – tega razgleda se ni mogoče naveličati – v zgodnjih jutranjih urah pa se odpravita osvajat bližnje hribe, kot so Galetovec, Ratitovec in planina Laz. Še vedno rada razvajata svoje stalne goste, ki se že leta vračajo, in jim zvečer, ko se utrujeni in lačni vrnejo s pohajkovanja po Bohinjskih gorah, z veseljem pripravita značilno slovensko pojedino.

»Življenje je lepo, če nas je več za mizo, še lepše pa, če se miza šibi pod težo dobrot.« To je življenjski moto Gorenčevih v Bohinjski Bistrici. Mama Silva in ata Stane sta zelo odprta in gostoljubna, njuna družabnost je tako rekoč nalezljiva, zato ni čudno, da se spoprijateljita z večino svojih gostov.

Stane je bil dolgo aktiven ribič, bil je tudi ustanovni član Ribiške družine Bohinj in njen predsednik. Da bohinjske vode upravljajo domačini, je predvsem njegova zasluga. Vodne vire v Bohinju, Soški dolini in drugod po Sloveniji pozna do potankosti, zato je neizčrpen vir informacij o ribolovu na Slovenskem. Kadar potrebuje oddih in tišino, gre na meditativno muharjenje v Savo Bohinjko, zgodnja poletna jutra pa rad preživlja v čolnu na Bohinjskem jezeru. Med prijatelji slovi tudi po mojstrski pripravi svežega ulova, in kdor se vrača k nam, je nagrajen tudi s »Stanetovo pečeno ribo«.

Zadnjih nekaj let se Stane in Silva ukvarjata tudi z nabiranjem in sušenjem alpskih zelišč in cvetic. Iz njih pripravljata čaje, sirupe in domače žganice. Če vas bo začrvičilo v želodcu ali popraskalo po grlu, se obrnite nanju – za vašo težavo bosta pri priči našla pravi lek iz svojih rožic. To pa je tudi odgovor na vprašanje: »Kaj tako diši v tej hiši?«

Jaro in Lidija pa sva »ta mlada«, Škantar in Gorenc. Prisluhnila sva svojim staršem in leta 2019 prevzela tradicijo bohinjskega gostoljubja, ki jo najini starši negujejo že desetletja. Poskrbela bova, da bo bivanje pri nas še prijetnejše, in skušala s svojimi gosti deliti tudi tisto, kar navdušuje naju.

Jarovo poslanstvo je varstvo okolja, je velik zagovornik trajnostne mobilnosti in spoštljivega odnosa do narave. V prostem času je navdušen gorski kolesar, hribolazec in tekač, ima licenco gorskokolesarskega vodnika. Lidija prisega na hojo v naravi. Načrtujeva, da se bova letos spopadla s še zadnjimi vrhovi v nizu Slovenske planinske poti: osvojiti nameravava Jalovec, Skuto, Prisojnik in Triglav. Najin naslednji izziv pa je po etapah prehoditi Juliano Trail in Bohinjsko planinsko pot.

Oba sva strastna bralca, in po celodnevni hoji, ko je glava polna prijetnih vtisov iz narave in telo prijetno utrujeno, se potopiva v knjige. Ne zamerite nam, če se boste v naši hiši kdaj spotaknili ob knjigo – te včasih ležijo vsepovsod, uredila sva tudi manjšo knjižnico, in ta vam je na voljo noč in dan.

Jure in Jan sta najina sinova. Starejši, Jure, je že na fakulteti, Jan pa je gimnazijec. Rada nama pomagata, skrbita tudi za čistočo apartmajev, zamenjata posteljnino, pomijeta okna ... Če boste potrebovali kak nasvet ali pomoč pri računalniških zadevah – obrnite se nanju. Sta tudi odlična svetovalca, če vas zanima, kako doživeti Bohinj kot otrok ali najstnik. Angleščina jima teče kot namazana.

To smo torej mi – na kratko. Prisrčno vabljeni!

Lidija and Jaro